| Zaščita lesa |
|
|
Stran 1 od 3  ZAŠČITA LESENIH STREŠNIH KONSTRUKCIJ Les šteje med najstarejše gradbene materiale, katere je človek začel uporabljati. Kot organska snov je izpostavljen različnim dejavnikom, ki omejujeo njegovo trajnost (abiotični in biotični dejavniki). Njegova uporaba je v zgodovini časovno neenakomerno razporejena po vseh kontinentih.  Bolj razvite »naselbine« najdemo večinoma v dolinah rek, jezer ali v bližini morja. V Evropi je primer takih bivališč arheološko najdišče na obali Nice/Francija (Terra Amata); govorimo o šotorasti konstrukciji zgrajeni iz vej in kolov. Zaščito lesa (lesenih konstrukcij) so poznali že v starem Egiptu tako, da so les obžgali (veliko artefaktov iz teh časov je nadenih v templjih). Na bližnjem in daljnem vzhodu, kjer je »cvetelo gradbeništvo« so les zaščitili z uporabo rastlinskih, živalskih in drugih olj. V antični Grčiji in Rimu so les potapljali v morsko vodo ali so v naluknjan les vlivali olje, protipožarno so ga zaščitili s premazi iz apna in gline. Doba industrijske revolucije prinese s sabo tudi razvoj na področju kemične zaščite lesa. Vsa ta kemična sredstva za zaščito lesa so bila strupena, škodljiva za človeka in okolje (toksične kromove spojine). Šele čez čas (ko je škoda že narejena) so začeli kromove spojine nadomeščati z spojinami bora.  V današnjem času, ko se ekološka zavest vse bolj prebuja in ko so opozorila strokovnjakov vse bolj »glasna« ukinjajo proizvodnjo strupenih premazov in olj (ampak ne povsod, ker je v revnejših državah cena starih premazov še vedno bolj ugodna). Kaj pa je z primerno zaščito naših strešnih konstrukcij?    Prvi korak je izbira primernega, zdravega in suhega lesa za ostrešja. Kaj naj bi bil »primeren« les za ostrešje? Takšen »primeren« les naj bi bil posekan v času mirovanja, ko je v njem najmanj vode – zimski čas. Mora biti dobro posušen – če je dovolj časa naj se suši po naravni poti ali v sušilnici (moramo se pa zavedati, da hitro posušen les ima še vedno veliko topnih organskih snovi in nevarnost napada insektov je velika).  Za izdelavo ostrešja naj bi izbrali trajen les kot hrast, mecesen, bor, brest, kostanj. V Sloveniji se za ostrešja večinoma uporablja les smreke (zaradi njene cenovne ugodnosti in razširjenosti), katera ne sodi v najbolj trajne vrste lesa. Omeniti moramo tudi trdnost materiala (javor, gaber, dren...) kot eden važnih elementov za izdelavo kvalitetnega ostrešja. Kot smo že na začetku omenili, les je izpostavljen različnim dejavnikom – biotičnim in abiotičnim. |
|||||
| Naprej > |
|---|
